Boden

Dolina pod severnimi ostenji Karavank je s svojim smučiščem pozimi priljubljena tudi pri družinah s smučarskim podmladkom iz Slovenije. Skozi vse leto, še zlasti pa v času, ko ni snega, je priljubljeno izhodišče za spoznavanje okolice in prostor za kulinarično doživetje Gostilna Podnar, kjer od nekdaj strežejo v slovenščini.

    besedilo BOJAN WAKOUNIG

Gorenjcev in Korošcev ne povezujeta le skupna hribovita pokrajina in stoletno sobivanje pod habsburškim žezlom, temveč prav tako še danes na Koroškem domači slovenski jezik ter v marsičem podobna kulturna dediščina z basnimi in pravljicami vred. Ena izmed teh legend pravi, da je pred davnimi časi kmet Podnar pod severnimi ostenji karavanške Vrtače z volovsko vprego spravljal seno. Pa sta mu vola ušla. Ko se je kmetu zazdelo, da ju je končno le dohitel, pa je lahko samo še nemočno opazoval, kako sta se z nabasanim vozom vred utapljala v majhnem jezeru. O volih nikdar ni bilo več ne duha ne sluha, njun jarem pa so čez nekaj tednov našli v Blejskem jezeru. S podenskim jezerom ga namreč povezuje skriven podzemni rov, pravi stara pripoved.

Jezerce spomin na zadnjo ledeno dobo

A Jezerce obstaja v resnici in je eden tistih pravljično lepih biserov, ki jih je vse polno v Podnu (Bodental), koroški gorski dolini pod severnimi skalinami Karavank (dostop čez mejni prehod Ljubelj). V kristalno čisti, turkizno obarvani vodi tolmuna, ki so ga po nemško poimenovali Meerauge (Morsko oko), ležijo in počez zaradi hladnega okolja neznansko počasi razpadajo hlodi, ki naravnemu pojavu dodajo še poseben videz globočine. Jezerce je sicer spomin na zadnjo ledeno dobo v naših krajih. Zemljo v Podnu in sosednjem Slovenjem Plajberku je tedaj tlačil več kot sto metrov debel ledenik. Ko se je zaradi otoplitve počasi umikal, so se ponekod ohranili ostanki tako imenovanega mrtvega ledu, iz katerih so nastali tolmunčki. Največji in najlepši izmed njih je v Podnu Jezerce, do katerega vodijo urejeni leseni mostički.

Goste pozdravijo v slovenščini

Dobro izhodišče za sprehod do Jezerca je Gostilna Podnar, zadnja domačija v dolini. Že od leta 1878, torej celih 141 let, je pri hiši že taberna, kakor se gostilnam reče v koroškem slovenskem narečju. In v slovenščini, v narečni ali zborni obliki, pri Podnarju goste pozdravijo tudi še danes. Od leta 2015 gostilno vodi Folti Waldhauser, ki jo je prevzel od svojega očeta – tudi njemu je ime Folti, kar je domače poimenovanje za Valentina. Vrata so pri Podnarju odprta vse leto, »razen če je res zelo slabo vreme in ne moremo pričakovati nobenega gosta.« Obiskovalcem postrežejo v glavnem s koroškimi dobrotami, s prato, klobasami, ričetom (preizkušeno odličnim), domačo mavžno (za tiste, ki jim je koroščina tuja: to je malica – rženi kruh, salama, zaseka in kar je še takega, kar se je nekdaj jedlo na kmetih) ter seveda s pogačo, koroško različico potice. 

Večino svojih specialitet pridelajo in predelajo doma, česar jim zmanjka, pa dokupijo pri okoliških kmetih, kakor na primer tudi odličen mošt (jabolčnik), saj na več kot tisoč metrih nadmorske višine jabolka ne obrodijo. 

Podnarjeva domačija z gostilno se zdi kakor vgnezdena v visokogorski amfiteater. Pogled proti jugu se ustavi na skalnih vrhovih Rjavce, Palca, Vrtače, Belščice (ki ji na kranjski strani pravijo Svačica) in Kozjaka. Tik pred hišo pa stoji razvejana in grčasta lipa, ki tam izpričano raste že od leta 1636. Celih 383 let torej, pa mogoče še kakšno več. Gostilna je po eni strani priljubljen cilj izletnikov, prav tako priljubljena in primerna pa je tudi kot izhodišče.

Podnarjeva domačija z gostilno se zdi kakor vgnezdena v visokogorski amfiteater. Pogled proti jugu se ustavi na skalnih vrhovih Rjavce, Palca, Vrtače, Belščice (ki ji na kranjski strani pravijo Svačica) in Kozjaka. Tik pred hišo pa stoji razvejana in grčasta lipa, ki tam izpričano raste že od leta 1636.

Najlepši gorski travnik

Do že opisanega Jezerca je od Podnarja le deset minut res zložne hoje (avtomobil je mogoče pustiti že na parkirišču pri Jezercu in od tam peš raziskovati okolico). Okoli pol ure pa od Podnarja traja pot do še enega pravljično lepega bisera, po katerem je znan in pri izletnikih cenjen Poden. To je Mlaka. Travnik, obdan z visokimi smrekami, tik pred polkrožnim zaključkom doline, nad katero majestetično razprostira svoja široka in azbrazdana pleča Vrtača (2181 m n. m.). Mlaka, spomladi je na njej zaradi talečega se snega resda vse polno mlakuž, velja za najlepši koroški gorski travnik in eno najbolj romantičnih alpskih livad nasploh, kakor piše v turističnih rospektih. V nemščini so ji zato namesto izvirnega slovenskega poimenovanja dali ime Märchenwiese – Pravljični travnik. Obisk je vsekakor priporočljiv za vse in skoraj kadarkoli, primeren za vse starosti.

Od Mlake se je mogoče v dobri poltretji uri čez Štince (z jeklenico zavarovana pot) povzpeti na Celovško kočo na Mačenski planini, od koder je mogoče osvojiti Stol ali Kozjak. Sicer pa od Podnarja vodi tudi lahka krožna pot čez Ogrisovo planino z lepimi razgledi na okoliške vrhove. 

Gostilna družine Waldhauser ni pribljubljen cilj ali izhodišče samo, kadar ni snega, temveč tudi pozimi. Tam je eden izmed več vstopov na smučarskotekaško progo v Podnu (glavni vstop je pri gostišču Sereinig ob smučišču v Podnu, ki ga redno obiskujejo tudi družine z majhnimi otroki iz Slovenije) ter izhodiščeza turno smuko na severnih pobočjih Karavank. »Pozimi, še bolj pa vigredi mi je treba pogledati samo registracije, pa vem, kdaj je v Sloveniji zmanjkalo snega. Tedaj pridejo na smučarske ture na našo severno stran, kjer se sneg drži še prav dolgo,« ob tem pravi Folti Waldhauser, mladi birt pri Podnarju.