Galerija Šikoronja

Galerija Šikoronja v Rožeku velja med umetniki in ljubitelji umetnosti za zanesljiv naslov za kakovostno likovno umetnost. Že 35 let intenzivno povezuje umetniška svetova Slovenije in Avstrije.

    besedilo BOJAN WAKOUNIG

Tudi iz užaljenosti se lahko rodijo trdne in desetletne vezi. Ko je namreč Marija Šikoronja leta 1985 priredila v svoji malo prej kupljeni hiši v Rožeku (Rosegg) prvo razstavo, je povabila nanjo le ožji krog prijateljev in znancev. Novinarjev pa ni. Ne da je nanje pozabila. Svojo galerijo je želela začeti počasi, previdno, bolj potihoma. Tudi zato, da bi se mirno lahko umaknila, če ji ne bi uspelo. A se je pri tem uštela. Že prva razstava je odmevala, seveda, saj je svoja dela dal na ogled že tedaj zelo uveljavljeni koroški slovenski slikar Valentin Oman, in zanjo so izvedeli tudi med pišočo srenjo. Novinarji so novo pečeni galeristki celo zagrozili, da nikdar ne bodo prišli k njej, ker jih je prezrla. A so hitro pojedli svoj zarečeni kruh. Galerija Šikoronja se je trdno uveljavila na koroškem galerijskem zemljevidu, občinstvo, z njim pa novinarji, vedo, da je hiša zanesljiv naslov za kakovostno likovno umetnost.

Knjigarna, vrtec, galerija ...

Pri Mariji Šikoronji so v polčetrtem desetletju razstavljali svoja dela številni slovenski umetniki. Janez Bernik, Bogdan Borčić, Jože Ciuha, Lojze Spacal, Andrej Jemec, Metka Krašovec, Ivo Prančič, France Slana, Klementina Golija, Klavdij Tutta ali Zoran Mušič so le najbolj znani med njimi. Poleg njih pa avstrijski, nemški, francoski in drugi. Galerija je med umetniki priznana, spoštovana in zaželena, kar potrjuje tudi koroški slovenski pesnik in slikar Gustav Januš. Od leta 1987 je pri Šikoronji razstavljal štirinajstkrat. »Marija ima srečno in strokovno roko pri izbiri umetnikov,« pravi.

Poklicno je Marija Šikoronja najprej delovala v Mohorjevi knjigarni v Celovcu, ki jo je v 60. letih minulega stoletja postavila na noge. Po rojstvu druge hčerke se je posvetila svoji družini. »Ni šlo drugače, čeprav sem zelo žalovala za lepim časom v knjigarni.« Ko pa je hčerka nekega dne prišla iz nemškega vrtca in doma napovedala, da ne bo več govorila slovensko, ker je slovenščina grd jezik, je začela organizirati dvojezični vrtec v Celovcu. Kljub številnim pod noge zmetanim polenom, birokratskim nagajanjem in tudi ideološkim razprtijam med koroškimi Slovenci je vztrajala in tako je jeseni leta 1978 odprl svoja vrata vrtec Naš otrok, prvi dvojezični vrtec v glavnem mestu dežele Koroške – in jih ima odprta še danes.

Vsa leta je bila Mariji Šikoronja umetnost pri srcu, stike z umetniki, tudi slovenskimi, je navezala tudi med delom v Mohorjevi knjigarni. Danes pravi, da ji je lastna galerija bila namenjena. »Živeli smo v Celovcu, in ko sta obe hčerki bili že na gimnaziji, sva z možem Zvonkom iskala staro hišo na podeželju. Slučajno se nama je ponudila opuščena gostilna ob Dravi v Rožeku, toda meni najprej sploh ni bila všeč. Med ogledom je mož rekel, da že vidi slike. Obrnila sem se in mu rekla: Kaj? On pa je odgovoril, da bom že videla. On je bil inženir in je imel veliko veselja z delom, hiša je bila namreč res v obupnem stanju.«

V hiši naj bi prespal celo Napoleon

Hiša je bila nekdanja gostilna Zur Brücke (Pri mostu), v njej naj bi prespal celo francoski cesar Napoleon. Ker je bil vsak kotiček stavbe tako ali tako potreben obnove, je umetnik Valentin Oman vprašal Marijo Šikoronjo, če bi pred tem lahko na stenah preizkusil novo slikarsko tehniko. Dobil je namreč naročilo za oblikovanje cerkve na Plešivcu nad Gosposvetskim poljem in se je želel pripraviti. Tako nastale Omanove freske so bile del prve razstave pri Šikoronji, ohranjene so do danes, z njimi se je začela že 35-letna zgodba o uspehu zasebne galerije Šikoronja.

Od vsega začetka je slovenščina samoumevni del galerije, vsa vabila so dvojezična. »To je tedaj bilo zelo težko, nekateri so me grdo gledali, celo med umetniki so bili negativni odzivi, češ ali mora to res biti. Na ta nasprotovanja sem odgovorila kratko malo, da nikomur ni treba priti v galerijo, če noče.« Od vsega začetka je tudi čezmejno povezovanje del galerijskega poslanstva, za umetnike iz Slovenije je bila in je rožeška galerija odskočna deska za avstrijsko umetniško prizorišče. »Dvojezičnost je njena prednost, s katero lahko povezuje in presega ožje regionalne meje. Prav posredovanje je naloga galerije, tudi posredovanje med umetnikom in kupci umetnosti,« o svoji »hišni galeriji« pravi Gustav Januš.

Temelj uspešnega desetletnega delovanja je kakovost razstavljene umetnosti. Marija Šikoronja daje prostor tudi mlajšim ali še neuveljavljenim ustvarjalcem, zato ji je pomembno, da se temeljito seznani z njihovim delom in razvojem. »Težko bi z besedami povedala, kakšna so merila. To je notranji čut. Zelo močno odločam s trebuhom. Vse si ogledam, odločim se, ko se sama navdušim. Za umetnikom moram trdno stati in biti o njem prepričana. «

»Ta hiša nosi v sebi vse: reko, logove, Karavanke, potujoče oblake, meje, zgodovino, preobrazbe ljudi. Vse, kar se je hiše kdaj dotaknilo, je shranjeno.«

Močni zidovi starodavne gostilne danes ne dajejo zavetja le likovni umetnosti, temveč so tudi prizorišče literarnih branj. A pri tem prav tako velja: dogodek mora biti dvojezičen, pa četudi gre samo za kratek odlomek, prebran v slovenščini, ali nekaj spremnih besed. Za to poskrbi Marijina sestra Ivana Kampuš, nekdanja profesorica slovenščine na celovški Slovenski gimnaziji. Galerija je odprta tudi za mladino, bodisi za obiske med šolskim letom bodisi za umetniško delavnico v poletnih dneh, ki jo vodi umetnica Barbara Amrusch-Rapp.

In seveda, poseben čar galerije Šikoronja je njena lega ob reki Dravi. V toplem letnem času se dogodki preselijo kdaj tudi na vrt tik ob reki. Z drugimi besedami je posebnosti galerije opisala avstrijska novinarka Annemarie Fleck. »Ta hiša nosi v sebi vse: reko, logove, Karavanke, potujoče oblake, meje, zgodovino, preobrazbe ljudi. Vse, kar se je hiše kdaj dotaknilo, je shranjeno.«

Hiša z galerijo je obenem tudi domovanje Marije Šikoronje. »To je največji luksuz, ko pridem iz gornjega nadstropja v galerijske prostore in zagledam vse te slike. Od nekaterih se ob koncu razstave prav težko ločim.« Galerija je odprta od petka do nedelje med 15. in 18. uro ter po dogovoru.